Julian Assange- Mojzes enaindvajsetega stoletja?

Švedski informatik Max se je spominjal, kako so pred leti postavljali prvi bunker, v katerem so bili spravljeni strežniki wikileaks. Navzoče je zabaval z anekdotami o Assangeevi obsedenosti s filmskim tajnim agentom Jamesom Bondom, zaradi katere v bunkerju, varnim pred jedrskim napadom, ni smel manjkati niti akvarij z mesojedimi ribami, kakršne je gojil eden izmed znanih bondovskih negativcev. Nemški dekleti sta se spraševali, ali se bodo računalniški hekerji in poslovneži znali upreti oboževalskim skušnjavkam, ki so doslej prežale na glasbene in filmske zvezdnike. Preostali pa so prispevali vsak svoj biografski drobec o skrivnostnem Avstralcu, ki so ga prebrali ali slišali v zadnjih tednih. Da je osivel med bojem za skrbništvo nad sinom. Da zaradi bohemskih staršev ni dvakrat prestopil vrat iste šole, zato se je umaknil za tipke osebnega računalnika. Da ga je policija že v najstniških letih zalotila z ukradenimi gesli za dostop do računalnikov ameriškega Pentagona …

Življenjska zgodba Juliana Assangea je za bralce najmanj tako zanimiva kot zapiski ameriških diplomatov, ki so sproščeno opisovali osebnostne lastnosti evropskih in drugih svetovnih voditeljev – nastopaštvo francoskega premiera Nicolasa Sarkozyja, cagavost nemške kanclerke Angele Merkel in nezanesljivost italijanskega premiera Silvia Berlusconija. Njegov lik pa je dovolj večplasten, da lahko poosebi nekatere največje strahove in pričakovanja današnje družbe.
Za del javnosti, razočarane nad politiko, mediji in uradnimi religijami, je postal Assange nekakšen informacijski odrešenik, ki je osvobodil ujete informacije, da bi ljudem pomagal priti do prave Resnice, ki se skriva v labirintih državnih zaupnosti, poslovnih skrivnosti in propagande. Prizadetim državam (zlasti ZDA) predstavlja anarhista, ki z zahtevo po popolni transparentnosti spodkopava stoletne diplomatske prakse, ogroža nacionalno varnost in onemogoča vladanje. Novinarje in medijske hiše pa je soočil z neprijetnimi vprašanji, na katera kljub številnim preteklim opozorilom niso bili pripravljeni: zakaj je bilo treba čakati na wikileaks, da je nekdo javno razgalil »vsem dobro znano« zakulisje mednarodnih odnosov? Ali mediji sploh še znajo pridobiti informacije, ki jim jih ne priskrbijo anonimni informatorji, lobisti in predstavniki za odnose z javnostjo? So sposobni te informacije tudi analizirati in razumeti ali jih znajo zgolj povzemati, analizo pa nadomestiti z mnenji in moraliziranjem?
Vendar predstavlja njegovo osebno življenje le manjši del fenomena wikileaks, ki je postal eden najodmevnejših medijskih dogodkov letošnjega leta. Izbruh wikileaks se ne bi mogel zgoditi, če ne bi obstajale velike zbirke podatkov, ki jih je mogoče z nekaj kliki presneti na prenosni disk in jih razširiti po vsem svetu ob pomoči decentraliziranega interneta. Njihova razkritja ne bi postala tako odmevni medijski dogodki brez globoke krize medijske industrije, saj se veliki svetovni časopisi še pred nekaj leti ne bi hoteli skupinsko dogovarjati z neko alternativno spletno skupnostjo in pod njenimi pogoji objavljati neekskluzivnih zgodb. Prav tako pomembno je tudi je prepričanje javnosti, da so tradicionalni informacijski viri tako tesno prepleteni s politiko in kapitalom, da jim lahko verodostojne informacije prinesejo kvečjemu tisti, ki niso del industrije uradnih resnic.

Razburjenje, ki ga je letos povzročila skupnost wikileaks z objavo ameriških diplomatskih zapiskov, razkritjem ozadja iraške in afganistanske vojne ter helikopterskim posnetkom, na katerem je vidno, kako ameriški vojaki v Bagdadu streljajo na civiliste, je tako le napoved, kakšne dileme v prihodnjem desetletju čakajo politiko, medije in državljane. Zahteve prizadetih držav, da je treba za vsako ceno preprečiti objavljanje zaupnih dokumentov, pa kažejo, kako problematična je zanje ideja osvobajanja informacij, ki jo zagovarja Assange.

Moč informacije

Spraševanje, kaj vse se skriva v več kot 250.000 diplomatskih depešah in drugih zaupnih dokumentih, ki jih je Assangeu domnevno posredoval ameriški vojak Bradley Manning, je sicer vznemirljivo, vendar odvrne pozornost od neke druge, na prvi pogled samoumevne ugotovitve – da taka zbirka dokumentov sploh obstaja.
Velike podatkovne zbirke so verjetno ena najpomembnejših, a hkrati najmanj očitnih pridobitev digitalne dobe. Vlade, korporacije in varnostne službe so prepričane, da jim lahko ustrezna obdelava podatkov o prebivalstvu, proizvodnih procesih, potrošniških navadah in ekonomskih odločitvah pomaga predvideti politične nemire, povečati dobičke, prihraniti proračunski denar, preprečevati teroristične napade in oceniti prihodnja zavarovalniška tveganja. Njihova pričakovanja krepi naraščajoča procesorska moč računalnikov, s katero je mogoče v realnem času obdelovati nekoč nepredstavljive količine podatkov, ki jih beležijo elektronske komunikacijske naprave, nadzorne kamere, najrazličnejši čitalci in spletna družabna omrežja. Za analizo teh podatkov pa zaposlujejo specialiste računske analize in podatkovnega rudarjenja, med kakršne sodi tudi Assange. A s pomembno razliko: Assange je v svojih javnih nastopih dosledno zagovarjal prepričanje računalniških hekerjev, da informacija ne sme postati zasebna lastnina, temveč mora ostati »svobodna«.
Assange se je kot vrhunski računalniški strokovnjak zelo dobro zavedal, kako veliko moč skrivajo obsežne podatkovne zbirke, ki jih zbirajo države in zasebna podjetja. Bistvo četrtmilijonske diplomatske anonimke namreč ni v posamičnih zapisih, ampak v zmožnosti sistematičnega analiziranja celote. Iz digitaliziranih depeš je mogoče ugotoviti, katere medije spremljajo diplomati in s katerimi mnenjskimi voditelji (politiki, komentatorji, akademiki …) se sestajajo. Ključne besede in fraze kažejo, kakšna navodila prejemajo od svojih central in kakšne so diplomatske prioritete v posameznih državah. Spreten analitik, ki bi depeše križal z drugimi javno dostopnimi ali zaupnimi zbirkami podatkov – poročili tajnih služb, medijskimi zapisi in analizami raziskovalnih ustanov –, pa lahko razkrije številna omrežja in mehanizme delovanja svetovne diplomacije, ki jih dosedanje analize na manjših vzorcih niso zaznale.
Strah držav pred wikileaks je zato razumljiv. Informacije, ki jih je doslej smelo analizirati le ameriško zunanje ministrstvo in druge državne službe, so postale javno dostopne. Ko (in če) bodo objavljeni vsi zaupni dokumenti, jih bodo lahko proučevali študenti, raziskovalci in vsi drugi, ki poznajo metode podatkovne analize. Prav podatkovna analiza osvobojenih informacij pa bo po Assangeevem prepričanju postala temelj »znanstvenega novinarstva«, ki bo v prihodnosti pomagalo javnosti, da elektronske podatke uporabi kot orožje za nadzor politike in kapitala. To idejo potrjuje tudi simbolična odločitev urednikov wikileaks, da bodo dokumente delili z domnevno najkakovostnejšimi svetovnimi mediji, ki še vedno podpirajo »pravo« novinarstvo (Guardianom, Spieglom, New York Timesom, Le Mondom …). Vendar je vera v znanstveno novinarstvo in razsvetljenski potencial osvobojenih informacij, o katerem razmišljajo hekerji, verjetno preveč optimistična.

Konec skrivnosti?

Znanstveno novinarstvo ima kot raziskovalna metoda nekaj pomembnih omejitev. Prepričanje, da je mogoče človeško družbo opisati s številkami in jo pojasniti z naprednimi matematičnimi algoritmi, če imamo na voljo dovolj podatkov, ni značilno le za hekerje in politične tehnokrate. V zahodni miselnosti ima že dolgo zgodovino, saj ga je med drugimi zagovarjal nemški matematik in filozof Gottfried Wilhelm Leibniz, ki je v začetku osemnajstega stoletja med iskanjem racionalne (matematične) razlage sveta in vesolja utemeljil dvojiški številčni sistem, ki ga uporabljajo današnji elektronski računalniki. In vendar danes kljub številnim analizam velikih podatkovnih zbirk in družabnih omrežij vidimo, da izmerjenih statističnih vzorcev ni mogoče preprosto prevesti v kvalitativne razlage sveta in družbe. Zato gola izpostavljenost informacijam še ne pomeni razumevanja, za razlago teh informacij pa je potrebno zelo specialistično znanje, ki ga »modrost množic«, o kateri radi pišejo internetni ideologi, večinoma ne premore.
Poleg tega je naivno tudi prepričanje, da je nedostopnost informacij edini razlog, zaradi katerega mediji ne opravljajo svojega poslanstva. Spletne strani, na katerih aktivisti, raziskovalci in novinarji objavljajo neprijetne resnice o tobačni, naftni, farmacevtski, finančni in trgovski industriji, obstajajo več kot deset let. Ameriški Project Censored že od leta 1976 zbira in izdaja pomembne novinarske zgodbe, ki so jih veliki mediji spregledali. Britanska nevladna organizacija Statewatch pa je doslej objavila že več kot 24.000 člankov in dokumentov, ki kažejo, kako močan je vpliv lobistov na delovanje evropskih institucij in koliko represivne zakonodaje je potihem sprejela EU. Vse omenjene informacije so bile javno dostopne tudi pred medijskim odkritjem skupnosti wikileaks, a so le izjemoma pritegnile pozornost medijskih hiš in aktivnih državljanov, na katere računajo zagovorniki svobodnih informacij.
Wikirazkritja zato sicer lahko postanejo odmevna medijska zgodba, ne bodo pa bistveno spremenila delovanja medijske industrije, na kar je verjetno računal Assange. Prav tako ni nujno, da je wikileaks napovedal začetek obdobja večje informacijske odprtosti, kar upajo njegovi privrženci, saj lahko zlahka postane tudi nekakšen informacijski enajsti september, ki bo še pospešil trende zapiranja interneta, na katere opozarjajo kritični raziskovalci informacijske družbe (Jonathan Zittrain, Tim Wu …). Za države in zasebna podjetja, ki v informacijah iščejo moč in dobiček, je hekerska zahteva po svobodnih (neprivatiziranih) informacijah absolutno nesprejemljiva. Prav tako za medijsko industrijo, ki je prepričana, da je prav odprti internet povzročil krizo, v kateri se je znašla. Zato bodo imele ideje, ki jih javno zagovarja Assange, v prihodnjih letih zelo malo vplivnih zagovornikov. Ne glede na njegovo usodo in usodo skupnosti wikileaks.